SELITEV Poem by Barbara Pogačnik

Vrata se postavijo v torzo, noga se ujame
v nasmeh in vse stanovanje se prepusti zamudi.
Selilci prihajajo od vseh strani, celo skozi reže v steni
potiskajo svoje metre,
svoje lepilne trakove, ki odmevajo vse do ulice.
Čakam, da v papir zavijejo vse slike s televizije,
vonje iz restavracij, kretnje, hojo ljudi po mestu.
Merilci srečnih dni in ur družinskega kričanja
prodirajo v lijake in v cevi. Vse, kar smo
kdaj skrili za omare in v podtalje, se razkrito
druži s temi repatimi rakuni.
Golih oči stojimo sredi vseh sob.
V sili razbitih senc, pod do konca popitimi čaji
se našim številnim in neopaznim
odhodom izmika še nekaj drobtin.

Čudno: kot bi se drobtinice postavile med vse
klice, sem z njimi ujeta v sluhu med prostori,
in kot bi me sobe v svojem križanju dvignile
in ne razčetverile.