Tišina * Poem by Nastasimir Franovic

kdo še ni izkusil prave tišine
ne pozna bolečine
ki stisne grlo in pritiska na prsni koš
tišine, ki prihaja iz zunanjega sveta
kot protest proti vsemu, kar obstaja
vsemu, kar te tišine ne razume
tišina kot kazen, ki jo sprejmete kot svoje ljubljene
v lupini se misli pretakajo in zbirajo
lava misli nima besed
tišina
saj je ni mogoče razložiti z besedami
tišina je kot rana, ki se nikoli ne zaceli
tišina, ki je ne razumeš
tišina, ki je povedala vse
molk, ki ni ničesar spremenil na bolje