Mestni odpad (strah pred naravo) Poem by ANA RISTOVIĆ

Na sprehod boš odhajal z avtom,
od dreves boš imel rad
tisto, kar ostane v vzvratnem ogledalu.

Če zagledaš kravo, boš rekel: Poglej, krava!
In lise na njeni koži
bodo postale razlita nafta.

Ozebel boš na jutranjem soncu,
se ogrel ob prvi tabli
in prometnem znaku.

Sredi vzcvetelega polja
boš malo razmišljal o literaturi
in malo o kilometrih, ki te ločujejo
od najbližje lekarne:

glavo ti bo raznašalo od bolečine
ob jasnem pogledu
na štiri strani neba.

Če zagledaš ježa, boš rekel: Poglej, jež!
In njegove bodice
bodo postale mali minometi.

Osivel boš na premočni mesečini,
od viška melanholije izgorel
v sončni zahod, ki predolgo traja.

Ob ozkem rokavu reke
si boš želel telefonske govorilnice,
v goščavi grmovja vsaj en
premražen človeški glas.

Tvoje nelagodje bo raslo z navalom zraka,
strah z viškom modrine.
Tvoj osebni pekel se bo razgibal
z vsakim novim trčenjem
svetlobe ob zenice.

Če zagledaš svojo senco
na pusti jasi, boš rekel: Poglej, senca!
In senca bo postala mah,
ki niti tam niti tu
nima česa obrasti.