Podzemna ljubezen Poem by ANA RISTOVIĆ

Ko sva se vselila,
sva bila napol v zemlji,
napol nad njo -
kletno stanovanje s pogledom na vrt,
poln breskev in višenj v cvetju.

Vedela sva, da nagniti telesi
plaši premočna svetloba
in izsuši vlago, ki jo lahko delita le v dvoje.
In ležala sva gola v hladni sobi
in drsela drug po drugem
in izmenjevala male, hranjene smrti
kot puloverje, v katere so molji
davno vtkali legla.

Ko sva se vselila, si rekel:
„Nekatere knjige potrebujejo olajšanje,"
in na polico v veceju, v vertikali
do podzemnega sveta
postavil Joyceova pisma Nori.
„Nekatere sanje je treba obrzdati," sem rekla
in ob vzglavje kot kopje
porinila Kratki pregled razpadanja.

Ko sva se vselila, napol v zemlji,
napol nad njo,
sem kot Ariadna povlekla popkovino,
ki je bila ob rojstvu trikrat
ovita okrog tvojega vratu.

In ti si spremenil mojo polovico kilograma,
ki me je nekoč ločevala od inkubaturja,
v silo ljube mi teže,
ki je manjkala siroti zemlji,
da me priveže nase.

Bila sva dva počena čolna,
iz katerih je nekdo leta izlival vodo
in jo vračal v morje.

Danes sva dve votlini,
kjer rasteta dva čolna,
ki vesta za rob,
a vseeno dvigujeta vesla v tišini.

Ne vzpenjava se več na prste,
da bi videla nebo:
verjameva, od nas si sposoja,
včasih neskončnost, včasih pustinjo.

Gnitje je, ljubi, privilegij zorenja;
nad zemljo in v zemlji
isti užitek, ista izmenjava.